KOKOZGODBA – Resnična življenjska zgodba avtohtone štajerske putke Zdravke

Z mojo kurjo družino, ki šteje 145 piščančkov in enega petelina (moj mož Zdravc), smo živeli prav mirno kokošje življenje na naši ekološki kmetiji na Štajerskem. Potem pa je začelo k nam prihajati vedno več človeških obiskovalcev. Čudni ljudje, zares. Eni so spraševali, ali imamo nore krave, kar je našo kravo Rozi zelo užalilo. Nas kure so gledali čudno in spraševali lastnika ekološke kmetije, kjer živimo, ali ga ni strah ptičje gripe. »O kakšna neumnost!« smo mislili vsi na kmetiji. »Kdo je še videl prehlajene kure!?« Ti obiskovalci so mojo kurjo družino opazovali najprej od daleč – čeprav ne vem, česa so se bali, saj kure ne grizemo! – in nato vedno bolj od blizu. »Oo, kako živahne so vaše kure«, so govorili. »Ja, kakšne pa naj bi bile? Mogoče njihove podnevi spijo?«, smo si mislili.

Ker kure nimamo prav veliko možganov, sem prosila prijateljico kravo Rozi (ta ima največje možgane na naši kmetiji), naj mi pove, za kaj gre. Zakaj so ljudje naenkrat tako čudni? Rozi je dolgo žvečila slamo. Potem je rekla le: »Muuuučno je biti človek!«

V meni pa je vrelo od radovednosti, ki je vedno bolj naraščala. Od razburjenosti sem celo prenehala nesti jajca! Na koncu so mi moja piščeta rekla: »Mami, pa daj pojdi po Sloveniji in odkrij, kaj se dogaja.« In tako sem vzela s sabo majhno culico in se odpravila iskat odgovore na čudna vprašanja.

Ko sem prispela v mesto, me je takoj presenetilo, v kakšnih kurnikih ljudje živijo – drug ob drugemu stojijo in nič zelenja jih ne obkroža. Ko sem pobrskala po prvem parku, sem ugotovila, da v zemlji ni nobenega črva. Kakšna je to zemlja, če v njej niti črvi nočejo živeti? Če že kura ne bi mogla preživeti v mestu, kako preživijo ljudje? Oni pojejo več kot mi. Marsikaj sem videla in doživela, in ko bom to pripovedovala mojim na kmetiji, mi bodo rekli, da kokodajsam.

Ljudje so res čudni. Njihovo edino upanje so lahko njihovi piščančki, ki še znajo brskati po zemlji in pesku. Z njimi se počutim tako kot doma. Res so mi všeč in z njimi z veseljem kuham in pojem, tako kot na naši kmetiji. Človeški piščančki so strašno navdušeni, ko jim pripovedujem, kako je pri nas. »O, blagor tebi, Putka«, mi govorijo. »Tega pri nas ni. Mi bi tudi živeli pri vas na kmetiji, kjer je tako veselo.« Oh, to ne bo šlo. Vseh vas ne bom mogla spraviti v svoj kurnik. Lahko pa naredimo, da bo znova povsod tako lepo, kot na naši kmetiji. Če mi boste pomagali seveda!

In zato sem tu!

V zadnjem času me vedno večkrat vabijo v človeške kurnike, kjer so mali človeški piščančki (vrtci), in v malo večje kurnike, kjer so večji človeški piščančki (šole). Povabijo me tudi na dogodke, kjer se zbere veliko človeških kokoši in petelinov, pa tudi različno velikih človeških piščancev. Vsepovsod pa s sabo prinesem vzdušje eko-kmetije, koko ples in kurje popevke, pa še nekaj dobre hrane, ki jo pripravimo skupaj z mojimi in človeškimi piščančki.

Če bi radi, da pridem tudi do vas, me pokličite na (041) 770 120 in oglasila se bo moja kolegica krava Rozi (tista z velikimi možgani), ki v času mojega popotovanja zame ureja te stvari.